[[Nuja zmanjševanja prisile v duševnem zdravju]]

Uvod

Namen pričujočega članka je razgrniti pojem prisile v duševnem zdravju in pogledati, kaj se na tem področju dogaja v Sloveniji in v tujini. S tem želimo razširiti nekaj ključnih vidikov, do katerih smo prišli pri lastnem raziskovanju prisile na področju posebnih socialnovarstvenih zavodov v Sloveniji in spodbudnih praks, ki smo jih v tem procesu spoznali iz tujine, na ta način spodbuditi javno razpravo o tej temi in, upam, tudi skupno delovanje za zmanjševanje prisile.

Prisila (angl. coercion) je termin, ki ga navadno uporabljamo kot nadpomenko za vrsto omejevalnih ukrepov, ki jih poznamo na področju duševnega zdravja, še posebej pa zapiranje (angl. seclusion) in omejevanje oz. oviranje (angl. restraint). Zapiranje najpogosteje definiramo kot izolacijo posameznika od drugih s fizičnim omejevanjem gibanja, tj. zapiranje v prostor pod ključem ali drugačno preprečevanje izhoda iz nekega prostora oziroma grožnje s posledicami v primeru, da ga posameznik zapusti (1)(2)(3). Poznamo več oblik oviranja ali omejevanja: prva je neposredno telesno oviranje z rokami; druga je mehanska in vključuje uporabo različnih pripomočkov za oviranje (npr. vezanje s pasovi); tretja pa je kemična in se za omejevanje uporabnikov poslužuje medikamentov (1). Nekateri raziskovalci te prakse razumejo le kot vrh ledene gore in opozarjajo, da sta zapiranje in omejevanje navadno zakonsko opredeljeni in do neke mere regulirani, ostale oblike prisile (grožnje, pritiski k zdravljenju ipd.) pa ostajajo neformalne (4), tudi prikrite v praksi in v veliki meri nevidne pri različnih analizah.

Nekatere zgoraj navedene vidike prisile zakonodaja regulira tudi v Sloveniji. Zakon o duševnem zdravju opredeljuje pogoje za neprostovoljni sprejem na »oddelek pod posebnim nadzorom« v psihiatrični bolnišnici(¹), na »varovani oddelek« socialnovarstvenega zavoda in nadzorovano obravnavo (v skupnosti). Oba omenjena tipa oddelka sta zaprta (zaklenjena)(²) in sta prostora, kjer lahko strokovnjaki izvajajo »posebne varovalne ukrepe«, to sta »telesno oviranje s pasovi in omejitev gibanja znotraj enega prostora« (5).

Če naj na kratko orišemo glavne kriterije za prisilne sprejeme, lahko rečemo, da so pogoji trije: če uporabnik ogroža zdravje, življenje ali premoženje sebe ali drugih; če je v postopku ugotovljeno, da je to ogrožanje posledica duševne motnje; in če tega ogrožanja ni mogoče odvrniti na druge načine. Za sprejem na varovani oddelek je kriterijev več, saj mora biti akutno zdravljenje končano oz. nepotrebno, hkrati pa mora biti uporabnik upravičen za sprejem v socialnovarstveni zavod (za podrobnejši pregled pogojev za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom glej 39., za sprejem na varovani oddelek pa 75. člen Zakona o duševnem zdravju).

Prisilne namestitve na varovane oddelke so dopustne le na podlagi sklepa sodišča. Postopek steče, ko akterji, ki imajo ta pooblastila, sodišču predlagajo namestitev, nato sledi pregled sodnega izvedenca (psihiatra), na podlagi izvedenskega mnenja pa se sodišče odloči, ali je namestitev dopustna ali ne. Postopek prisilnih namestitev na oddelke pod posebnim nadzorom poteka enako, le da je možna tudi namestitev v nujnih primerih (z reševalci in ob posredovanju policije), zato se v takih primerih postopek na sodišču odvije po že izvedeni namestitvi.

V zadnjih letih prisila v duševnem zdravju postaja tema, na katero se sprožajo široke razprave tako v strokovni kot v splošni javnosti. Naj navedem le nekaj primerov. Mednarodna konvencija o pravicah ljudi z ovirami (angl. Convention on the Rights of Persons with Disabilities), ki jo je Slovenija ratificirala leta 2008, je eden izmed največjih premikov v smer varovanja človekovih pravic, kar je sprožilo strokovne napore k »na pravicah osnovanim pristopom« (angl. rights-based approaches). Dosledno spoštovanje te konvencije bi npr. pomenilo dosledno preobrazbo odprtih in varovanih oddelkov socialnovarstvenih zavodov v skupnost in odpravo omejevalnih ukrepov, kot sta vezanje in zapiranje – tudi na psihiatriji. Naslednji pomemben dokument je iniciativa QualityRights, ki jo je izdala Svetovna zdravstvena organizacija (1)(2). Slednja temelji na zgoraj omenjeni konvenciji, hkrati pa ponuja izobraževalni material za vrsto tem, med drugim tudi o strategijah za odpravljanje zapiranja in omejevanja v službah na področju duševnega zdravja. Istega leta je Svet Evrope (6) izdal resolucijo o odpravljanju prisile v duševnem zdravju. Omeniti je treba tudi pregledne raziskave o pristopih, ki zmanjšujejo prisilo (7) in znanstvene monografije na tem področju (8)(9)(10).

Tako kot je prisila zgodovinska konstanta, je tudi opuščanje prisile svojevrstna, a morda manj znana konstanta. Francoski zdravnik Pinel je v drugi polovici 18. in v začetku 19. stoletja zaprte v takratnih ustanovah snel z verig. V podobnem času se je angleški psihiater John Conolly tega lotil še bolj sistematično in ugotovitve popisal v znameniti knjigi »The Treatment of the Insane without Mechanical Restraints«. Opuščanje prisile se je intenzivneje razvilo z gibanji za deinstitucionalizacijo, ki je predvsem v Italiji zavzelo močno stališče, da je »svoboda terapevtska« in da je prisila v imenu oskrbe »zločin miru«. Prva stvar, ki jo je naredil italijanski psihiater Franco Basaglia, ko je prevzel vodenje psihiatrije v Gorici, je bil zdaj že legendarni stavek »e mi no firmo«, s katerim je zavrnil, da bi kot direktor bolnišnice post festum odobril vezanja pacientov, ki so jih čez noč rutinsko vršili medicinski tehniki (11). Če prisila uporabnikom postavlja vprašanje, kako se nanjo odzvati (upirati se ji ali jo sprejeti), pa strokovnjakom na področju duševnega zdravja postavlja zagonetno etično vprašanje o lastni strokovni vlogi: ali sploh in če, kdaj naj človeku pomagam proti njegovi volji?

2. Nekateri negativni učinki prisile v duševnem zdravju

Prisila ima več negativnih posledic. Prvič, marsikoga odvrača od celotnega sistema pomoči. Precej ljudi se boji poiskati pomoč v akutni stiski zaradi preteklih negativnih izkušenj z, npr., vezanjem. Drugič, prisila že kot latentna grožnja disciplinira ljudi v skupnosti ali znotraj samih ustanov, saj kaže na posledice, ki nas lahko doletijo, če ne bomo sodelovali v obravnavi (temu rečemo tudi »senca prisile«, ki jo je čutiti tudi daleč od prostorov, kjer se izvaja). Tretjič, vezanje ima pogosto tudi škodljive zdravstvene posledice. V Italiji je denimo v zadnjih letih več afer, ko so ljudje umrli za posledicami večurnega ali večdnevnega vezanja.(³) Te afere so spodbudile nastanek kampanje po celotni Italiji s pomenljivim naslovom »e tu slegalo subito« (»takoj ga odveži«, kot naj bi Franco Basaglia zabičal svojim sodelavcem, da naj ukrepajo, ko vidijo koga, ki je privezan), ki jo vodi sodelavka Franca Basaglie, psihiatrinja Giovanna del Giudice (12).

Zanimivo je, da v dobi, ko v medicini dominirajo pristopi, utemeljeni na dokazih (angl. evidence-based medicine), prisila ostaja stalnica v psihiatričnih ustanovah in varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodov tudi, če ni verodostojnih dokazov o njenih terapevtskih učinkih (3). Eden iz razlogov za trdovratnost prisile je med drugim ta, da pomaga ohranjati sistem, ki temelji na institucionalni oskrbi.

3. Prisila je ključni kvarnik sistema duševnega zdravja

Prisilo je treba razumeti kot ključni gradnik, a tudi kvarnik sistema duševnega zdravja. Ta sistem ima sicer oskrbo v skupnosti (centre za duševno zdravje, dnevne centre, ambulantno spremljanje, stanovanjske skupine …), vendar ta »skupnostni« tir oskrbe vselej odpove, dokler v skupnost ne preobrazimo tudi oskrbe za ljudi v akutnih stiskah (na psihiatriji) in oskrbe za kompleksne dolgotrajne stiske (varovane oddelke v socialnovarstvenih zavodih). Ti zaprti oddelki so trdo jedro totalnih ustanov in dokler obstajajo, to dejstvo dela celoten sistem podpore bolj zaprt. Temu so nekateri raziskovalci kritično rekli »dvotirnost« in s tem merili na nerazumljivo in tudi diskriminatorno dvojnost »skupnostnih« služb za odziv na »lažje« in institucionalnih zaprtih struktur za odziv na »kompleksnejše« ali »intenzivnejše« stiske.

4. Zmanjševanje prisile je mogoče, torej je nujno

Zgledi iz tujine vlivajo upanje. V Italiji okoli 20 akutnih psihiatričnih oddelkov deluje brez zaklenjenih vrat in brez vezanja. Psihiatrična bolnišnica na Dunaju ima politiko odprtih vrat že 40 let, enako ponekod v Nemčiji. V Veliki Britaniji in ZDA so poskusno vpeljevali program »No force first«. Nacionalne programe zmanjševanja zapiranja in vezanja lahko najdemo v različnih državah po svetu (za Irsko glej (13); za Avstralijo (14)).

Obstajajo tudi različna združenja organizacij, ki si prizadevajo za zmanjšanje prisile. V Italiji je bil leta 2006 ustanovljen »klub psihiatričnih oddelkov v splošnih bolnišnicah brez zapiranja in prisile« (it. Club SPDC no restraint), ki združujejo oddelke, kateri se odrekajo uporabi vezanja in zaprtih vrat. V Veliki Britaniji deluje Restraint Reduction Network, ki ima zavidljivo produkcijo pisnih vsebin, posvetov in tudi vplivanja na odločevalce na tem področju. Obstaja pa tudi kar nekaj mednarodnih raziskovalnih projektov na tem področju (npr. REsTRAIN YOURSELF, EUNOMIA …). Sam sodelujem v COST akciji FOSTREN(⁴) in lahko rečem, da je čudovito sodelovati s strokovnjaki različnih ved, ki tako raziskovalno kot tudi akcijsko prispevajo k zmanjševanju prisile v duševnem zdravju. Tako mreženje ponuja veliko možnosti za primerjavo praks iz tujine, predvsem pa daje zanos za nadaljnje delo na tem področju.

Ključni izsledki uspešnih praks zmanjševanja prisile so naslednji: vodstva ustanov morajo biti močno vključena v zmanjševanje prisile; pozornost je treba nameniti delu z zaposlenimi (usposabljanje); beležiti in raziskati je treba vsako epizodo zapiranja ali drugega omejevanja; v proces zmanjševanja prisile je treba aktivno vključevati uporabnike; vpeljati je treba preventivne ukrepe, ki zmanjšujejo možnost uporabe prisile; vpeljati je treba spremembe v »terapevtskem« okolju (15).

Kot poudarja Svetovna zdravstvena organizacija, je treba uporabo prisile vselej razumeti kot neuspeh tako konkretne obravnave kot celotnega sistema pomoči (2). To pa pomeni, da so najuspešnejši taki poskusi zmanjševanja prisile, ki spreminjajo sistem tako, da izdatno okrepijo skupnostno podporo (v Trstu v centrih za duševno zdravje), vzpostavijo majhne enote za intenzivno obravnavo (v Trstu je to psihiatrični oddelek v splošni bolnišnici z le sedmimi posteljami), pri tem pa so močno povezani s skupnostnimi službami, s čimer drastično skrajšajo čas hospitalizacij (16).

4.1. Od statusa quo k aktivnemu zmanjševanju prisile

Zgledi iz tujine nas zavezujejo k akciji, saj dokazujejo, da je možno, zato pa tudi nujno, zmanjševati prisilo v duševnem zdravju. To pomeni, da mora to postati cilj tako posameznih ustanov kot tudi cilj politik na nacionalni ravni. Na obeh nivojih imamo v Sloveniji še veliko dela.

Politike na tem področju gredo lahko vsaj v dve smeri. Prva uporabo prisile razume kot možnost, ki je upravičena, ko vse drugo odpove – kot izhod v sili (angl. last resort). Tak pristop si prizadeva uporabo prisile zakonsko čim bolje definirati in dodatno regulirati s strokovnimi smernicami.

Drugi pristop v ospredje postavlja človekove pravice in prisilo razume kot kršitev teh pravic. Zato ne izgublja časa s spoštovanjem človekovih pravic pri ukrepu, ki krši človekove pravice (npr. pravice ljudi na varovanih oddelkih), temveč prioritetno razvija alternative, ki bi zmanjšale uporabo prisile. Takih pristopov v Sloveniji kronično primanjkuje.

Ker je zakonodaja način normiranja uporabe prisile, lahko postane hkrati tudi vzvod njenega zmanjševanja. Zadnja leta so bila zaznamovana s prav nasprotnim trendom, namreč s poskusi daljšanja maksimalnega dopustnega roka za neprostovoljno namestitev na varovanem oddelku z enega na dve leti, predvsem pa s predlogom večanja kapacitet varovanih oddelkov (več o tem (17)(18)). Vse zakonske spremembe na tem področju morajo upoštevati pristope, osnovane na pravicah, in nobena sprememba ne sme pomeniti večanja institucionalnih kapacitet. To z drugimi besedami pomeni, da moramo preobražati obstoječe institucionalne kapacitete v skupnostne službe, pri širjenju mreže služb za odgovor na intenzivne in kompleksne stiske pa ustvarjati izključno take oblike podpore, ki se odpovedujejo zapiranju in vezanju ter delujejo v skupnosti. To pomeni tudi radikalno preizpraševanje o podmenah obveznih ukrepov (19).

Kot že omenjeno, je dobro poznan refren na tem področju, da je uporaba prisile izhod v sili. Tako lahko beremo v skoraj vsakem strokovnem in znanstvenem prispevku, ki obravnava prisilo, navsezadnje pa je slednja tako tudi normirana v Zakonu o duševnem zdravju. Naj raziskave pokažejo, ali je temu res tako. Vsaj na področju varovanih oddelkov se izkazuje, da je drugih, manj omejujočih načinov oskrbe v skupnosti tako malo, da je o prisilnih namestitvah na te oddelke v mnogih primerih težko govoriti kot o »zadnjem možnem ukrepu«. Tu pa so na potezi odločevalci, ki razvijajo to področje in upravljajo z njim. A tu se zatika. Smo namreč v situaciji, ko je klic po zagotavljanju več postelj na varovanih oddelkih edina ideja politik na tem področju, s čimer želijo odločevalci »rešiti« problem prezasedenosti varovanih oddelkov. S tem pa – absurdno – le širijo kapacitete tistega, kar naj bi veljalo za »zadnjo možnost«.

4.2. Odpiranje črne skrinjice: k epidemiologiji prisile

Upravičeno bi lahko pričakovali, da o tako pomembnem fenomenu, kot so prisilni ukrepi, ki korenito posežejo v svobodo in pravice posameznikov, vemo veliko. Na žalost pa vsaj v Sloveniji močno primanjkuje znanstvenih raziskav na tem področju, enako pa tudi raziskav obsega tega pojava (kar je za to revijo morda še posebnega pomena).

Nekaj je prispevkov z epidemiološkimi podatki o prisilnih hospitalizacijah po posameznih psihiatričnih bolnišnicah (20)(21)(22)(23)(24), zdravstvena nega je pridelala predvsem študije o odnosu osebja do prisilnih ukrepov (25), javno dostopnih podatkov na nacionalni ravni pa ni. Obstaja tudi članek, ki tematizira uporabo prisile na psihiatriji (26), ki poleg tega vsebuje tudi nekaj priporočil za zmanjševanje neprostovoljnih hospitalizacij in posebnih varovalnih ukrepov. Izpostaviti gre tudi zbornik razprav o dilemah ob neprostovoljni hospitalizaciji (27) in seminar o uporabi posebnih varovalnih ukrepov (28). Iz področja socialnega dela gre izpostaviti specialistično nalogo, v kateri je avtorica popisala akcijsko raziskavo uvajanja socialnega modela v kriznih intervencijah v socialnovarstvenem zavodu – te spremembe so bile del deinstitucionalizacije zavoda in so pomenile močno zmanjšanje zapiranja (29). V največji meri je šlo za vpeljevanj popoldanskega strokovnega dela, s katerim so reševali krizna stanja po različnih enotah zavoda. Ko je avtorica primerjala uporabo zapiranja stanovalcev v oblazinjene sobe med leti 2003 in 2004 in ugotovila kar 82-odstotno zmanjšanje takih ukrepov ter to pripisala vpeljevanju socialnega modela pri ravnanju z ljudmi v kriznih stanjih (29).

Po Zakonu o duševnem zdravju (99. člen) so psihiatrične bolnišnice dolžne na letni ravni poročati Ministrstvu za zdravje (MZ), socialnovarstveni zavodi pa Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) o izvajanju posebnih varovalnih ukrepov (vezanja in zapiranja). Na MDDSZ vodijo sprotno mesečno objavljanje zasedenosti varovanih oddelkov, vendar le za vsak mesec, pri čemer ne moremo razumeti trendov, saj je vsakič na voljo le baza podatkov za trenutni mesec.

Podatki o prisili morajo postati javni, saj nam tako nalaga priporočilo Sveta Evrope iz leta 2004 (30) in izkušnje iz tujine. Visok standard periodičnega zbiranja, obdelave in javne objave podatkov o prisili in zapiranju opažamo denimo v Avstraliji (31), na Irskem (32) in v Veliki Britaniji (33)(34). Te države imajo že sprejete smernice za zmanjševanje prisile in zapiranja, podatki pa jim pri tem pomagajo pri spremljanju rezultatov.

4.3. Obstoječe metodične podlage za delo brez prisile

Navedimo le nekaj metod, ki omogočajo zmanjševanje prisile, ki jih je zaznati v Sloveniji.

Na prvem mestu je treba omeniti vrsto metod, ki jih je razvilo socialno delo, ki omogočajo pristope brez prisile. Analiza tveganja (35) se izkaže kot pomembno orodje pri analiziranju situacij, ki navadno peljejo v zapiranje in prisilo. Pomaga nam namreč ločiti med grožnjo in nevarnostjo, na primer med tem, da uporabnik kdaj sam odtava od doma ali zavoda (grožnja) in ga pri tem lahko zbije avto ali kdo okrade (nevarnost). To nam omogoči razmislek o taktikah, kako bi preprečili, da bi do nevarnosti sploh prišlo, in pa zmanjšali ter popravili škodo. Te taktike nam omogočajo ravnanje s tveganji na način, ki kar najmanj možno posega v uporabnika.

Psihiatrični testament oz. načrt na zalogo (36) je metoda, s katero načrtujemo odzive podpornih oseb pri morebitni ponovni akutni krizi nekega človeka. Ta metoda je način, kako človek, ko je »pri sebi«, sporoči svojo voljo za čas, ko morda ne bo sposoben izraziti svoje volje, zato lahko to metodo štejemo kot prispevek k zmanjševanju prisile. Kot pri analizi tveganja je treba še veliko postoriti za vpeljevanje te metode v prakso.

Krizni timi (37) so oblika dela, ki omogoča intenzivno in koordinirano podporo človeku v akutni stiski. Ta oblika podpore se na žalost še vedno izvaja predvsem na prostovoljni ravni, saj večinoma še ni postala del rutinske prakse ključnih organizacij in ustanov na področju duševnega zdravja.

Zagovorništvo (38) je naslednji pristop, ki lahko zmanjša uporabo prisile. Ljudje v krizi imajo navadno močno zmanjšano pogodbeno moč, to pa krepijo zagovorniki, ki s svojim delom zagotavljajo izražanje in spoštovanje volje človeka v krizi. V sistemu duševnega zdravja poznamo sicer vlogo zastopnikov, ena izmed večjih ovir pri njihovem učinkovitem delu pa je, da zanj dobijo »nagrado« ob rednem delu in so zato tudi dosegljivi v manjšem obsegu kot bi bilo treba.

V psihiatriji in drugje so razvili deeskalacijske tehnike, ki so postale razširjen pristop za odziv na konfliktne situacije, njihova uporaba pa lahko zmanjša uporabo prisile (39).

Poleg metod pa so pomembni tudi organizacijski ukrepi, kot je npr. »post-incident debriefing«, nujna revizija vsake epizode vezanja ali zapiranja. S tem se ustanova uči iz vsakega primera, kar ji ponudi raziskovalni vpogled, na katerem lahko temelji nadaljnje ukrepe za zmanjševanje prisile.

Sklep

To kompleksno področje kar draži po trdnih odgovorih na precej temeljna vprašanja, kot na primer, ali je uporaba prisile kdaj enostavno nujna oziroma ali se ji da prav v vsakem primeru izogniti. Zdi se, da kljub prevladujoči prvi težnji obstajajo prakse, ki bi jim italijanski psihiater Franco Basaglia najbrž rekel »praktična utopija«, saj dokazujejo, da je dosledno izogibanje vezanju in zaklenjenim vratom mogoče tako na akutnih psihiatričnih oddelkih (kot dokazuje »klub« okoli 20 takih oddelkov v Italiji) kot pri ljudeh s kompleksnimi, intenzivnimi in dolgotrajnimi stiskami (kot dokazujejo majhne izvajalske organizacije, ki jih organizacija National Development Team for Inclusion iz Velike Britanije združuje v projektu Small Supports(⁵)).

Ne dovolimo torej, da nas iskanje dokončnih odgovorov na vprašanje, ali se je prisili možno vselej izogniti ali pač ne, ustavlja pri razvijanju takih praks, ki zmanjšujejo ali celo odpravljajo prisilo v duševnem zdravju. Pred nami je veliko dela.

Prisila je torej fenomen, ki ga je treba raziskati in se odločno zavezati k njegovemu zmanjševanju. Spremembe morajo vključevati tako zakonodajno raven kot raven metod in oblik dela. To je možno narediti le interdisciplinarno in v sodelovanju s strokovnjaki iz tujine, ki imajo bogate izkušnje na tem področju, zato to besedilo zaključujem z vabilom k sodelovanju pri skupnem raziskovanju in akciji.

Acknowledgements

Reference

1. World Health Organization. Freedom from coercion, violence and abuse. WHO QualityRights Core training: mental health and social services. Course guide [spletna stran na Internetu]. Pridobljeno 7. 6. 2023 s spletne strani: https://apps.who.int/iris/bitstream/handle/10665/329582/9789241516730-eng.pdf?sequence=5=y.←
2. World Health Organization. Strategies to end seclusion and restraint. WHO QualityRights Specialized training. Course guide [spletna stran na Internetu]. Pridobljeno 7. 6. 2023 s spletne strani: https://apps.who.int/iris/bitstream/handle/10665/329605/9789241516754-eng.pdf?sequence=1=y.←
3. Sashidharan SP, Mezzina R, Puras D. Reducing coercion in mental healthcare. Epidemiology and psychiatric sciences 2019; 28(6): 605–12.←
4. Szmukler G, Appelbaum PS. Treatment pressures, leverage, coercion, and compulsion in mental health care. Journal of Mental Health 2008; 17(3): 233–44.←
5. Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr) (2008). Ur. l. RS 77/08, 46/15 – odl. US in 44/19 – odl. US.←
6. Svet Evrope. Ending coercion in mental health: the need for a human rights-based approach [spletna stran na Internetu]. Pridobljeno 7. 6. 2023 s spletne strani: https://assembly.coe.int/nw/xml/XRef/Xref-XML2HTML-EN.asp?fileid=27701.←
7. Gooding P. Compendium report: Good practices in the Council of Europe to promote voluntary measures in mental health. Council of Europe [spletna stran na Internetu]. Pridobljeno 7. 6. 2023 s spletne strani: https://rm.coe.int/compendium-final-en/1680a45740.←
8. McSherry B, Maker Y. Restrictive practices in health care and disability settings: legal, policy and practical responses. London, New York: Routledge, 2020.←
9. Gather J, Henking T, Nossek A, Vollmann J. Beneficial coercion in psychiatry? foundations and challenges. Münster: mentis, 2017.←
10. Kallert TW, Mezzich JE, Monahan J. Coercive treatment in psychiatry: clinical, legal and ethical aspects. Chichester, West Sussex, UK ; Hoboken, NJ: Wiley-Blackwell, 2011.←
11. Slavich A. All’ombra dei ciliegi giapponesi. Gorizia 1961. Merano: Edizioni Alphabeta Verlag, 2018.←
12. Del Giudice G. … e tu slegalo subito: sulla contenzione in psichiaria. Merano: Edizione Alpha beta Verlag, 2020.←
13. Mental Health Commission. Seclusion and restraint reduction strategy. [spletna stran na Internetu]. Pridobljeno 7. 6. 2023 s spletne strani: https://www.lenus.ie/handle/10147/627078.←
14. Department of Social Services. National Framework for Reducing and Eliminating the Use of Restrictive Practices in the Disability Service Sector (the ‘National Framework’). [spletna stran na Internetu]. Pridobljeno 7. 6. 2023 s spletne strani: https://www.dss.gov.au/sites/default/files/documents/04_2014/national_fraemwork_restricitive_practices_0.pdf.←
15. Goulet MH, Larue C, Dumais A. Evaluation of seclusion and restraint reduction programs in mental health: A systematic review. Aggression and Violent Behavior 2017; 34: 139–46.←
16. Mezzina R. Community mental health care in Trieste and beyond: an »open door-no restraint« system of care for recovery and citizenship. The Journal of Nervous and Mental Disease 2014; 202(6): 440–5.←
17. Škraban J. Predlog zakona o duševnem zdravju-1: več zapiranja in prisile. V: Bezjak S, urednik. O skupnosti in dezinstitucionalizaciji onkraj obstoječih vrtov in vrtičkov: zbornik. Trate: Muzej norosti, 2022: 173–94.←
18. Škraban, J. Stranpoti razprave o varovanih oddelkih. [spletna stran na Internetu]. Pridobljeno 7. 6. 2023 s spletne strani: https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/stranpoti-razprave-o-varovanih-oddelkih/.←
19. Flaker V. Podmene obveznih ukrepov na področju duševnih stisk in njihove transformacije. Socialno delo 1996; 35(5): 433–44.←
20. Korošec Jagodič H, Korošec B, Lajlar D, Winkler V, Novak V, Jagodič K, Pintarič L. Hospitalizacija brez bolnikove privolitve. Zdravniški vestnik 2008; 77(4): IV-45-IV-49.←
21. Turčin A, Kores Plesničar B. Sprejem in zdravljenje brez privolitve na oddelku za psihiatrijo UKC Maribor. Zdravstveno varstvo 2008; 47(3): 137–42.←
22. Tavčar R, Dernovšek MZ, Novak Grubič V. Use of Coercive Measures in a Psychiatric Intensive Care Unit in Slovenia. Psychiatric Services 2005; 56(44): 491–2.←
23. Žmitek A. Pregled neprostovljnih hospitalizacij na moškem oddelku Psihiatrične bolnšnice Begunje v letu 1993. V: Romih J, Žmitek A, urednik. Dileme ob neprostovoljni hospitalizaciji. Begunje: Psihiatrična bolnica Begunje. 1995: 66–74.←
24. Norcio B, Toresini L. Italijanski zakon na področju psihiatrije: primerjalna analiza z zakoni na območju Alpe-Jadran. Socialno delo 1994; 33(3): 185–8.←
25. Bregar B, Skela-Savič B, Kores Plesničar B. Cross-sectional study on nurses’ attitudes regarding coercive measures: the importance of socio-demographic characteristics, job satisfaction, and strategies for coping with stress. BMC Psychiatry 2018; 18: 171.←
26. Kokalj A, Rus Prelog P, Kores Plesničar B. Sprejem brez privolitve in uporaba posebnih varovalnih ukrepov v psihiatriji. ViceVersa 2017; 63: 30–4.←
27. Romih J. Žmitek A. Dileme ob neprostovoljni hospitalizacije. Begunje: Psihiatrična bolnica Begunje, 1995.←
28. Bregar J, Peterka Novak J. Posebni varovalni ukrepi v teoriji in praksi: zbornik predavanj z recenzijo. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji, 2012.←
29. Breznik I. Obravnava kriznih stanj v Zavodu Hrastovec – Trate nekoč in danes: specialistična naloga. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 2005.←
30. Svet Evrope. Recommendation no. REC(2004)10 of the Committee of Ministers concerning the protection of human rights and dignity of persons with mental disorder and its Explanatory Memorandum, 2004.←
31. AIHW. Restrictive practices [spletna stran na Internetu]. Pridobljeno 7. 6. 2023 s spletne strani: https://www.aihw.gov.au/mental-health/topic-areas/restrictive-practices.←
32. Mental Health Commission. The Use of Restrictive Practices in Approved Centres: Seclusion, Mechanical Restraint and Physical Restraint Activity Report 2020, 2021.←
33. NHS digital. Mental health services monthly statistics - Restrictive Interventions [spletna stran na Internetu]. Pridobljeno 7. 6. 2023 s spletne strani: https://digital.nhs.uk/data-and-information/data-tools-and-services/data-services/mental-health-data-hub/dashboards/mental-health-services-monthly-statistics-restrictive-interventions.←
34. Care Quality Commission. Out of sight – who cares? Restraint, segregation and seclusion review. Progress report, 2022.←
35. Flaker V. Analiza tveganja. Socialno delo 1994; 33(3): 189–95.←
36. Zaviršek D. Predstavitev psihiatričnega testamenta. Subpsihiatrične študije, Časopis za kritiko znanosti, 1991; 19(138/139): 171–3.←
37. Zaviršek D. Krizni tim kot oblika preprečevanja psihiatrične hospitalizacije. Socialno delo 1997; 36(2): 101–10.←
38. Lamovec T. Zagovorništvo kot oblika svetovanja. Socialno delo 1993; 33(2): 107–15.←
39. Čelofiga A, Koprivšek J. Osnove deeskalacijskih tehnik: priročnik za učenje in trening [spletna stran na Internetu]. Pridobljeno 7. 6. 2023 s spletne strani: http://www.zpsih.si/media/documents/deeskalacija_prirocnik.pdf.←

Opombe/Notes

1. [Neprostovoljno zdravljenje na tem oddelku torej ni eksplicitno zapisano, temveč ga implicira neprostovoljni sprejem.] ←
2. [V Zakonu sicer ne piše, da morajo biti vrata zaklenjena, temveč le, da se na oddelku pod posebnim nadzorom »osebi lahko omeji gibanje«, uporabniki na varovanem oddelku pa »zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji« (2. člen Zakona o duševnem zdravju). Ključ je torej trenutna (in ne edina možna) invencija ustanov, kako zadostiti tem pogojem.] ←
3. [Septembra 2023 v Benetkah Bruno Modenese, 2021 v Rimu Wissem ben Abdellatif, 2019 v Bergamu Elena Casetto, 2018 v Cagliariju Giuseppe Casu, leta 2009 pa v Rimu Francesco Mastrogiovanni.] ←
4. [https://fostren.eu/ ] ←
5. [https://www.ndti.org.uk/change-and-development/small-supports] ←