Abstract
Članek povzema pregled področja urinske inkontinence pri ženski. Urinska inkontinenca je definirana kot vsako nehoteno uhajanje urina. Mehanizem uriniranja in vzdrževanja kontinence je kompleksen, pri tem sodelujejo: mišica detruzor, sfinktra sečnice, regulatorno somatsko in avtonomno živčevje ter medenično dno. Urinska inkontinenca je pogosto stanje, ki ga klinično razdelimo na več vrst – najpogostejši obliki sta stresna in urgentna urinska inkontinenca. Etiologija za razvoj različnih podtipov urinske inkontinence ni v celoti pojasnjena, so pa bili v raziskavah opredeljeni številni dejavniki, ki naj bi povečali tveganje za razvoj urinske inkontinence (npr. starost, rasa, indeks telesne mase, število vaginalnih porodov).
Pri obravnavi pacientke z urinsko inkontinenco začnemo diagnostični postopek z anamnezo in kliničnim pregledom, izvedemo test z vložkom in analizo urina, izmerimo zastali volumen urina po mikciji, v pomoč nam je tudi pacientkin dnevnik uriniranja. Včasih se poslužujemo tudi bolj specifičnih preiskav sečil (urodinamske, elektromiografske in slikovne metode). Z vsemi zbranimi informacijami si ustvarimo sliko o vrsti in stopnji urinske inkontinence, o vplivu na kakovost življenja ter pričakovanjih bolnice in se tako odločimo za najbolj optimalno zdravljenje posameznice. Enotnega protokola pri zdravljenju bolnic z urinsko inkontinenco ni. Vselej pa velja, da se pri zdravljenju držimo pravila, da se najprej poslužujemo konzervativnih ukrepov, ob neuspešnosti teh pa preidemo na invazivnejše oblike zdravljenja.
Keywords
- urinska inkontinenca
- ženska
- epidemiologija
- etiologija
- zgradba spodnjih sečil
- fiziologija uriniranja
- diagnostični protokol
- zdravljenje