Abstract
Človek, ujet v omejitve vsakdana, črta vse, kar ga omejuje in obremenjuje, da bi zaslužil in živel spodobno življenje. Običajno želi živeti samosvoje, neodvisno in se noče ukvarjati s skrbmi drugih, ker bi ga to omejevalo. Ne moremo se znebiti vtisa, da postajajo sodobni prazniki in sveti dnevi sodobnih potrošniških religij opomnik. Takrat se spomnimo idealov, h katerim bi morali vsi stremeti. Gotovo je res, da si ne želimo na ulici srečevati ljudi z odprto dlanjo. Še globlje se zagledamo v mobilni telefon, pospešimo korak in se obrnemo stran, da se pogled ne bi po naključju srečal s pogledom prosečega. Nekateri, ki jim je kanček občutljivosti le blizu in so empatični, se vsaj še nekaj trenutkov spogledujejo z mislijo, da bi morali nekaj narediti. Mogoče se celo vprašajo, kaj bi storili. Mogoče celo sežejo v žep, naredijo Človek, ujet v omejitve vsakdana, črta vse, kar ga omejuje in obremenjuje, da bi zaslužil in živel spodobno življenje. Običajno želi živeti samosvoje, neodvisno in se noče ukvarjati s skrbmi drugih, ker bi ga to omejevalo. Ne moremo se znebiti vtisa, da postajajo sodobni prazniki in sveti dnevi sodobnih potrošniških religij opomnik. Takrat se spomnimo idealov, h katerim bi morali vsi stremeti. Gotovo je res, da si ne želimo na ulici srečevati ljudi z odprto dlanjo. Še globlje se zagledamo v mobilni telefon, pospešimo korak in se obrnemo stran, da se pogled ne bi po naključju srečal s pogledom prosečega. Nekateri, ki jim je kanček občutljivosti le blizu in so empatični, se vsaj še nekaj trenutkov spogledujejo z mislijo, da bi morali nekaj narediti. Mogoče se celo vprašajo, kaj bi storili. Mogoče celo sežejo v žep, naredijo korak nazaj in vržejo novčič v plastično skodelico. Hrabrejši ga dajo v roko, še hrabrejši pogledajo sočloveka v oči in mogoče rečejo toplo besedo.
Kaj bi lahko storili drugega?
Če bi vsak storil le malo, tega vprašanja že zdavnaj ne bi bilo več. Pa žal molčimo, stran strmimo, a mnogi trpimo. Koliko časa še si bomo svet brez lačnih ust le želeli? Šteli nepotrebne smrti otrok? Koliko časa bomo še plačevali posrednike, ki postorijo, kar lahko? Vsega ne zmorejo, sčasoma se jim ne ljubi več ali pa postanejo ravnodušni. Navadijo živeti s tem uboštvom, nenasitnimi potrebami in jih ne boli več. Empatija počasi izginja. Pa je to humano? Gotovo ni in nikoli ne bo. Vsak od nas mora začeti delati v duhu reformacije svoje človečnosti, ponovno vzpostavljati notranje in zunanje ravnovesje z družbo, naravo in posamezniki, s katerimi deli svoje vrednote. Ravnati moramo odprto, preudarno in pošteno. To moč, spoznanje in voljo nam lahko da samo zrela družba z zrelim izobraževanjem, ki se ne konča z željo po pridobitnosti, pač pa vzgaja k strpnosti, spoštovanju drugačnih in vključevanju pomoči potrebnih. Tako so v preteklosti zapisali že mnogi. V teh dneh slavimo Gandija, ki je dejal: »Na tem svetu je dovolj za potrebe človeka, ni pa dovolj za pohlep slehernika.« A kot da tega ni dejal pred desetletji, grabežljivci se ne ustavijo in tudi družba jih ne ustavlja. Pogosto imamo navadni ljudje občutek, da jih nagrajuje. Zakaj? Ob vsem tem razmišljanju je vendarle treba poudariti, da za najrevnejše veliko lahko naredi tudi država in njeni predstavniki kot državotvorna telesa in posamezniki, a se premalo potrudi in ima predolg odzivni čas.